Plazilci
Prvi predstavniki plazilcev (lat. reptilia, beseda reptus pomeni plaziti se) so bili prvi predstavniki vretenčarjev z amniotskim jajcem. Amniotsko jajce ima membrane, ki varujejo zarodek pred izsušitvijo, daje mehko oporo, omogoča izmenjavo plinov in odpadnih snovi. Amniotsko jajce plazilcev in ptičev ima trdo lupino, ki varuje embrio v razvoju in beljakovine, ki so vir hranil za zarodek. Vse te značilnosti so posledica prilagoditve za življenje na kopnem, posledično so plazilci postali neodvisni od vodnega okolja. (Amniotsko jajce ni edina oblika jajca, ki se pojavlja pri kopenskih živalih. Nekateri členonožci (ki niso vretenčarji), dvoživke in ribe imajo jajce, ki ga izležejo in se razvije na kopnem.
Amniotsko jajce je glavna značilnosti, ki ločuje plazilce, ptiče in sesalce od drugih vretenčarjev. Čeprav je amniotsko jajce imelo pomembno vlogo pri poselitvi kopnega s strani vretenčarjev, je vendarle le ena izmed prilagoditev plazilcev, da so uspešno poselili kopno. Druge prilagoditve plazilcev še obsegajo razvoj neprepustne kože, krempljev, ledvic, ki varčujejo z vodo ter povečanih pljuč. Plazilci so izgubili pobočnico, ki je prisotna pri ribah in dvoživkah.
Povzeto po: http://faculty.plattsburgh.edu/thomas.wolosz/pre-dino.htm
Amniote (tisti, ki imajo amniotsko jajce) ločujemo po njihovih lobanjskih karakteristikah in pritrditvah mišic na njih. Tako ločimo Anapside (želve), Diapside (kuščarji, kače, slepci, ptiči) in Sinapside (stopnja v razvoju sesalcev iz plazilcev). Njihove lobanje se razlikujejo po obliki in predvsem po številu odprtin v njej.
Oblike lobanj, A: Anapsida, B: Synapsida, C: Diapsida
Za razliko od dvoživk, koža plazilcev nima respiratorne (dihalne) funkcije. Koža plazilcev je tanka, suha in keratinizirana. Pri kačah je ojačan trebušni del kože, saj je ta konstantno v stiku s podlago. Krokodili in želve imajo oklep. Pri plazilcih ima koža dosti manj žlez kot koža dvoživk. Določeni odseki izločajo feromone, ki služijo kot obramba ali privabljanje z namenom razmnoževanja. Plazilci se redno levijo. Ker zunanja plast (epidermis) ni prekrvavljena, postopoma celice zgornjega sloja odmrejo in izgubijo stik s spodnjim slojem, kar povzroči levitev. Ta se praviloma začne pri glavi. Pri kačah in nekaterih kuščarjih odstopi koža v enem kosu, pri nekaterih kuščarjih se lušči po koščkih. Levitve so intenzivnejše pri nezrelih (juvenilnih) osebkih.
Kromatofore so pigmentne (odbijajo barvo) celice in so podobne kot pri dvoživkah. Barva kože in njeno spreminjanje ima pomen za razmnoževanje kot tudi za termoregulacijo (vzdrževanje določene telesne temperature) in obrambo.
Kromatofore lignja (ligenj je mehkužec in ne spada med vretenčarje)
Kromatofore spreminjajo pigment kameleona
Okostja plazilcev imajo osnove v okostjih dvoživk. Ogrodje je močno okostenelo, da nudi potrebno podporo. Lobanja je daljša kot pri dvoživkah. Pazilci imajo kost, ki ločuje ustno votlino od nosne. Ta se je razvila že pri arhozauru (archosaurus) z namenom, da je žival lahko dihala, čeprav je bila ustna votlina polna. Daljši rilec oziroma nosne poti so vodile do razvoja občutljivejšega zaznavanja vonja pri plazilcih. Plazilci imajo več vretenc, prvi dve (atlas in axis) omogočata večjo gibljivost glave. Rebra so lahko močno prilagojena. Želve in kače imajo rebra povezana z mišicami za lažje gibanje.
Pri mnogih kuščarjih imajo repna vretenca navpični zlom, kar omogoča, da "odvržejo" del repa. Izguba repa (avtotomija) je prilagoditev, ki omogoča, da kuščar pobegne plenilcu ali pa odvrže rep, da plenilca zmede. Izgubljeni del repa kasneje zraste nazaj.
Gibanje primitivnih plazilcev je takšno kot pri močeradu.
Gibanje kuščarja
Drugi plazilci imajo podaljšane okončine, ki so bližje telesu, telo je posledično dvignjeno od tal.
Večina plazilcev je mesojedih (karnivorji), nekatere želve so rastlinojede (herbivori), ali pa so vsejedi (omnivori), odvisno od vrste. Jeziki pri krokodilih in želvah so namenjeni samo za pomoč pri požiranju oziroma goltanju. Nekateri kuščarji (najbolj poznan je kameleon, ki naravno ne živi pri nas) imajo lepljive jezike, ki so namenjeni za lov. Jezik kameleona je pri iztegu daljši od njegovega telesa.
Verjetno najbolj zanimiva prilagoditev glede hranjenja se nanaša na kače. Kosti lobanje se pri kačah, kadar plenijo živali večje od njihove glave, lahko rahlo ločijo in omogočajo požiranje večjega plena. Pri tem se ločijo kosti zgornje in spodnje čeljusti, vsaka na dva dela. Dihalna odprtina (glottis) je nameščena čisto spredaj, tako da lahko kača normalno diha, četudi počasi požira plen.
Kača pogoltne kurje jajce
Gadi (družina Viperidae) imajo na zgornji čeljusti (maxilli) votle čekane. Ti so povezani z žlezo, ki proizvaja strup. Kadar gad ugrizne (kača ne piči), sprosti v plen strup. Ko ima kača zaprt gobec, so strupniki pospravljeni nazaj, kadar pa ga odpre, premik zgornje čeljusti povzroči, da se iztegnejo naprej. Ker so strupniki pri gadih obrnjeni navzven, lahko ugriznejo plen ne glede na njegovo velikost. Kače iz družine Colubridae imajo nepremično zrasle čekane. Pri njih se strup izloča v plen, da ga onesposobijo, kadar ga požirajo. Te kače ponavadi niso agresivne (popadljive). Pri kačah, kot je kobra ali pri koralnih kačah, so strupniki, ko ima kača zaprt gobec, pospravljeni v žepkih v spodnji čeljusti. Kobre so znane po pljuvanju strupa, ki ga usmerjajo v oči plena. Večinoma so kačji strupi mešanica nevrotoksinov (vpliva na živčni sistem) in hemotoksinov (vpliva na kri). Strupi koralnih kač, kober in morskih kač so primarno nevrotoksini, ki vplivajo na živčne centre in povzročajao dihalno paralizo (prenehanje dihanja). Strupi gadov so primarno hemotoksini, ti razbijajo krvna telesca in uničujejo obloge žil.
Krvožilni sistem plazilcev je osnovan na sistemu dvoživk. Ker so plazilci večji kot dvoživke, imajo večji krvni tlak, da kri pride do oddaljenih delov telesa. Kot primer lahko damo žirafo (spada med sesalce), ki ima dvakrat večji krvni tlak kot človek, saj mora kri priti do v 2 metra oddaljeno glavo. Tako kot dvoživke imajo plazilci dva atrija (srce), ki sta popolnoma ločena pri odraslih osebkih ter telesno in pljučno veno, po katerih se kri steka v atrija. Prekata večine plazilcev sta nepopolno razdeljena. Prekata sta popolna samo pri krokodilih. Dihalne pline izmenjujejo plazilci preko notranjega dihalnega sistema, saj se tako izognejo izgubi večjih količin vode. Večina plazilcev ima sitem negativnega tlaka, ki je odgovoren za prepihavanje pljuč. Premikanje reber in dela telesne stene razširi telesno votlino, pri čemer pade tlak v pljučih, posledično se vpotegne zrak v pljuča. Pri stisku pljuč, nasprotno gibanje od prej omenjenega, je zrak potisnjen iz pljuč. Pri želvah so rebra zrasla in se ne morejo premikati. Želve tako izmenjujejo zrak preko krčenja mišic. Kadar se mišice skrčijo, želva vdihne, kadar se sprostijo, izdihne.
Za razliko od vodnih živali so kopenske izpostavljene močnim temperaturnim razlikam (od -65 do 70 °C). Uravnavanje temperature je zato še posebej pomembno za živali, ki ne živijo v vodnem okolju. Večina plazilcev izkorišča okoljske toplotne vire za uravnavanje telesne temperature in so ektotermne živali. Izjeme, kot so indijski valeči pitoni, lahko uporabljalo metabolno toploto za povišanje telesne temperature. Samice indijskega pitona se med valjenjem zvijejo okoli jajc in dvignejo lastno telesno temperaturo za do 7,3 °C nad zračno temperaturo. Za preživetje je potrebno vzdrževati temperaturo med 25 °C in 37 °C. V nasprotnem primeru se plazilci umaknejo v območje, kjer ne obstajajo temperaturna nihanja. Večina termoregulacijskih aktivnosti plazilcev je povezanih z obnašanjem. Najbolj poznani so kuščarji, ki se nastavijo sončnim žarkom, da se segrejejo. Kadar se želijo ohladiti, držijo čim manjši stik s podlago ali pa se umaknejo v senco, pod zemljo, votline....
Vretenčarji ne bi nikoli mogli postati popolnoma kopenske živali, če ne bi dosegli stanja, pri katerem poteka razmnoževanje in razvoj zarodka neodvisno od tekoče ali stoječe vode. Pri vretenčarjih sta tako notranja oploditev in amniotsko jajce omogočila poselitev kopnega. Amniotsko jajce ni popolnoma neodvisno od vode. Omogoča izmenjavo plinov, kar omogoča tudi izparevanje vode. Tako starševska skrb plazilcev za zarod (jajca) vključuje tudi vzdrževanje relativno vlažnega okolja okoli gnezda.
Razvoj amniotskega jajca je potekal sočasno ob razvoju notranje oploditve, ki se mora zgoditi v razmnoževalnem traktu samice. Po koapulaciji lahko nekatere živali zadržijo spermo v sebi. Želve jo tako lahko hranijo do 4 leta, kače do 6 let, nekateri osebki pa jo hranijo čez zimo.
Partenogeneza je bila opisana pri 6 družinah kuščarjev in eni vrsti kač. Pri teh vrstah ni bilo prisotnih samcev. Populacije partenogenetskih samic imajo višji razmoževalni potencial kot dvospolne (samice in samci) populacije. Populacija, ki je preko mrzle zime utrpela velike izgube (vzrok je predvsem v nezmožnosti lastnega uravnavanje telesne temperature), si lahko hitro opomore, saj so vsi pripadniki zmožni imeti potomce.
Plazilci jajca, ki so jih izlegli, ponavadi zapustijo. Tako vse želve zakopajo jajca v tla in jih zapustijo. Približno sto vrst plazilcev je razvilo določeno mero starševske skrbi za zarod oziroma gnezdo (predvsem krokodili).
