Plaščarji

Pripadniki skupine Urochordata (grško uro, rep + latinsko chorda, struna) so plaščarji. Najštevilčnejši so kozolnjaki. Odrasli osebki so prisesani na podlago kot samotarji ali v skupinah. Repati plaščarji in salpe so plankton tudi v odraslem stanju. Na nekaterih območjih jih najdemo v takšnem številu, da za ta območja veljajo kot prevladujoča življenjska oblika.

Clavelina moluccensis, modro-zvoni plaščar

Sesilni plaščarji pritrdijo telesa v obliki vrečk na kamenje, trden substrat, trupe ladij,… Nepritrjeni del ima dva sifona, ki omogočata kroženje morske vode po telesu. Eden je oralni sifon, ki vsrkava vodo, jo sprejema in je ponavadi neposredno nasproti pritrjenemu delu plaščarja. Služi tudi kot ustna odprtina. Drug sifon, atrijski sifon, je odprtina, skozi katero voda izhaja.

Telesna stena večine plaščarjev je povezovalno tkivo, tunika (iz latinščine tunicatus, nositi tuniko). Izgleda gelasta ali kot žele, v resnici je kar trdna. Tunika je kot izloček epidermisa iz proteinov, različnih soli in celuloze. Derivati mezoderma, kot so krvne žile in krvna telesca, so vključeni/vgrajeni v tuniko. Stoloni, koreninam podobni izrastki, pomagajo pri zasidranju plaščarja na substrat in služijo kot povezovalni člen posameznikov v kolonijo.

Vzdolžne in krožne mišice spreminjajo obliko plaščarja. Delujejo proti elastičnosti tunike in hidrostatičnemu skeletu, ki ga oblikuje voda med kroženjem po telesu. Živčni sistem se nahaja v telesni steni. Oblikuje živčno mrežo z enim samim ganglijem, ki je v steni med oralno in atrijsko odprtino. Ganglij nima vloge pri uravnavanju telesnih funkcij. Plaščarji so občutljivi na mnogo vrst mehaničnih in kemičnih dražljajev, ki jih zaznavajo receptorji razporejeni po vsem telesu. Največ receptorjev je okoli sifonov.

Najbolj očitna notranja struktura je veliko žrelo (pharynx) in votlina (atrij). Rob žrela ima lovke, ki preprečujejo večjim koščkom vstop v žrelo. Znotraj votline so cilije, ki skrbijo, da voda kroži in izstopi skozi atrij. Sluz, ki jo premikajo cilije, ujame delce hrane. Cilije potiskajo sluz proti želodcu, kjer hrano prebavijo encimi. Skozi analno odprtino (anus), ki se nahaja znotraj telesa, plaščar izloči prebavne ostanke, ki se izločijo skupaj z izstopno vodo skozi atrijski sifon.

Žrelo ima vlogo tudi pri menjavi dihalnih plinov.

Srce plaščarjev leži pri bazi žrela. Ena žila vodi proti sprednjemu delu. Druga žila vodi proti zadnjemu delu, proti prebavnim organom in spolnim žlezam (gonadam). Srce ne črpa krvi samo v eno smer. Nekajkrat jo potisne proti sprednjemu delu, nato se lahko smer obrne in potisne kri proti zadnjemu delu ter tako naprej. Kri plaščarjev je brezbarvna.

Plaščarji so enodomni, en osebek ima moške in ženske spolne organe (žleze). Te so locirane blizu zavoja črevesja, izločajo se blizu atrijske odprtine. Gamete se izvržejo, oploditev poteka eksterno. Jajčeca se lahko zadržijo znotraj atrija za oploditev in dokler ne potečejo zgodnje faze razvoja. Čeprav nekatere vrste izvajajo samooploditev, je križna oploditev vendarle prednostna. Ličinka ima štiri značilnosti vretenčarjev. Medtem ko plava, se ličinka ne hrani. Ko se ličinka pritrdi na podlago, se epidermis, v namen reorganizacije tkiv, uviha in s seboj povleče hrbtno struno (notochord). Notranje strukture se zavrtijo za 180 stopinj, kar pozicionira oralni sifon nasproti pritrditvene papile ter zaviha prebavni trakt v obliko črke U.