Spletna stran katalog vretenčarjev Slovenije je nastala kot diplomsko delo pri študiju biologije. V meniju dostopate do kataloga s klikom na "Katalog vretenčarjev Slovenije". Več si lahko preberete tukaj.

Ime vretenčarjev izhaja iz imena vretenc, ki gradijo hrbtenico. V nas in vseh drugih kopenskih vretenčarjih se med embrionalnim razvojem organizma koščena vretenca oblikujejo okoli hrbtne strune in obdajo hrbtenjačo. Koščena hrbtenica nadomesti prvotno hrbtno struno v embrionalnem razvoju. Pri nekaterih ribah so vretenca iz hrustanca, pri obloustkah pa je ohranjena hrbtna struna.

Vsi pripadniki vretenčarjev nimajo razvitih koščenih vretenc. Glenavice, pripadnice danes živečih brezčeljustnic, nimajo vretenčarskih elementov. Piškurji imajo hrustančne izrastke, ki obdajajo hrbtenjačo. V celoti razvita vretenca s centrom, ki obdaja hrbtno struno, najdemo le pri čeljustnicah, nekatere odrasle ribe čeljustnice ohranijo funkcionalno hrbtno struno.

Opisi nekaterih značilnosti vretenčarjev:

Čeljusti
Najstarejše med vretenčarji so ribe. Prve ribe niso imele čeljusti, na plen so se prisesale ali grabile meso. Mednje spadajo glenavice in piškurji. Ribe hrustančnice (morski psi, skati) in ribe kostnice, ki so se razvile kasneje, imajo razvite čeljusti. Čeljusti predstavljajo prednost za učinkovitejši način lova, grizenja in mehanske obdelave hrane.

Pljuča in udi

Za uspeh na kopnem so živali razvile premikanje in dostop do zračnega kisika. Uporabo teh prilagoditev lahko danes spremljamo preko še živečega predstavnika: pljučarice. Pljučarice prejemajo kisik preko škrg, a imajo razvita tudi pljuča. Kosti podpirajo njihove mesnate plavuti in jim omogočajo hojo po habitatu. Dvoživke naj bi se razvile ravno iz takšnih življenjskih oblik vretenčarjev. Njihovo mednarodno poimenovanje "amphibia" izhaja iz grške besede "amphibious", ki pomeni dvojno življenje. Dvoživke preživijo tako v vodi kot na kopnem. Njihove prilagoditve narekuje njihov življenjski prostor.

Vodotesna koža in jajca

Prehod iz vodnega na kopensko življenjsko okolje je od živali zahteval določene prilagoditve. Rezultat razvoja je koža, ki ločuje organizem od okolja. Plazilci, ki so se razvili iz dvoživk, so prvi vretenčarji, ki kažejo znake te prilagoditve. Pri plazilcih se pojavi amniotsko jajce. Amniotsko jajce je neprepustno za tekočine, omogoča pa izmenjavo plinov (kisik in ogljikov dioksid). Takšna oblika jajca je značilna za plazilce, ptiče (kurje jajce) in sesalce. Amniotsko jajce je vzrok, da se plazilce, ptiče in sesalce imenuje amnioti, preostale vretenčarje (ribe, dvoživke, obloustke) pa anamnioti. Ime izhaja iz amniona, membrane, ki obdaja embrio.

Stalna telesna temperatura

Ptiči in sesalci imamo endotermnijo (endo = notranje, therm = temperatura). Za razliko od mrzlokrvnih živali (ektotermne živali), katerih telesna temperatura je odvisna od zunanjih dejavnikov, endotermne živali same uravnavajo telesno temperaturo. Vzdrževanje temperaturnega ravnovesja organizma poteka preko porabljanja hrane oziroma energijskih zalog, pri prekomernih temperaturah pa s hlajenjem (znojenje, sopenje). Ta prilagoditev je ptičem in sesalcem omogočila naprednejše delovanje v različnih časovnih obdobjih ter poselitev še večjega števila habitatov.

 

 

Ribe

Čeljusti vretenčarjev so se razvile iz sprednjih delov žrelnih lokov (skeletnih podpornikov žrela). Ta pomemben premik v evoluciji vretenčarjev je omogočil večji pretok skozi škrge in nove načine prehranjevanja. Parne plavuti so bile naslednja pomembna pridobitev. Z njimi so se vretenčarji dvignili z morskega dna in bili zmožni plavati z in proti toku ter postali okretni plenilci. Nove pridobitve so omogočile učinkovitejše prehranjevanje, kar je posledično pripeljalo do povečanja populacij in raziskovanje ter naselitve novih območij.

Preberi več...

Sesalci

Fosilni ostanki, ki služijo za razlago izvora sesalcev iz plazilcev so številni in omogočajo kar jasne zaključke. Začetek obdobja sesalcev sega v obdobje Terciarja okoli 70 milijonov let v preteklost. Ta sovpada z izumrtjem mnogih linij plazilcev, kar je pripeljalo do raširitve sesalcev. Če sledimo koreninam sesalcev, se moramo vrniti v čas Karbona, kjer se je linija sinapsidov odcepila od drugih linij amniotov. Značilnosti sesalcev so se razvijale postopoma tekom 200 milijonov let. Večino znanja,ki ga imamo o prvotnih sinapsidih izvira iz preučevanja skeletnih ostankov.

Preberi več...

Brezčeljustnice

Vretenčarji so prepoznavni po vretencih (skupno: hrbtenici), ki obkrožajo živčno deblo in tvorijo aksialno (osno) podporo. Večina vretenčarjev je pripadnikov super razreda Gnathostomata (vretenčarji s čeljustjo). Vključuje ribe s čeljustmi in tetrapode. Pred 400 milijoni let je bila podoba drugačna, takrat so prevladovali ostrakodermi (ostracoderms), ki niso imeli čeljusti. Tretja skupina, piškurji, je prav tako brez čeljusti, in živi še danes v morskih in sladkovodnih habitatih.

Preberi več...

Brezglavci

Pripadniki brezglavcev (Cephalochordata) so škrgoustke (Lancelets). Škrgouste imajo jasno izražene štiri karakteristike strunarjev in so posledično uvajalni učni primer v zoologiji. Brezglavci imajo dva rodova, Branchiostoma in Asymmetron ter okoli 45 vrst. Razširjeni so po svetovnih oceanih v plitvinah z čistim peščenim substratom.

Preberi več...

Dvoživke

Ime dvoživke, latinsko Amphibia, nam samo po sebi razkriva glavno značilnost te skupine. Živijo v dveh okoljih, vodnem in kopenskem. Lahko se gibljejo iz enega okolja v drugega ali preživijo del življenja v enem okolju in preostanek v drugem. Dvoživke so tetrapodi. Beseda izhaja iz grščine in pomeni štiri stopala. Opisuje štiri mišičaste okončine s stopali in prsti.

Preberi več...

Plazilci

Prvi predstavniki plazilcev (reptilia, beseda reptus pomeni plaziti se) so bili prvi predstavniki vretenčarjev z amniotskim jajcem. Amniotsko jajce ima membrane, ki varujejo zarodek pred izsušitvijo,  daje mehko oporo, omogoča izmenjavo plinov in hrani odpadne snovi. Amniotsko jajce plazilcev in ptičev ima trdo lupino, ki varuje embrio v razvoju in beljakovine, ki so vir hranil za zarodek. Vse te značilnosti so posledica prilagoditve za življenje na kopnem, posledično so plazilci postali neodvisni od vodnega okolja. (Amniotsko jajce ni edina oblika jajca, ki se pojavlja pri kopenskih živalih. Nekateri členonožci (ki niso vretenčarji), dvoživke in ribe imajo jajce, ki ga izležejo in se razvije na kopnem.)

Preberi več...

Ptiči

Ptiči spadajo v razred Aves (lat. avis, ptič). Glavne značilnosti tega razreda so krila, perje, endotermija, hitra presnova, hrbtenica prilagojena letenju, lažje kosti,... Ptiči in plazilci imajo veliko podobnosti. Anatomske podobnosti so ena okcipitalna kondila lobanje (točka stika med lobanjo in prvim vratnim vretencem), ena slušna koščica, struktura spodnje čeljusti,... Značilna za obojne je vedenjska usmerjenost k gnezdenju in varstvu zaroda. Četudi sta se toplokrvnost in perje omenjala le kot značilnosti ptičev, se sedaj po raziskavah domneva, da je oboje bilo prisotno že pri dinozavrih.

Preberi več...

Plaščarji

Pripadniki skupine Urochordata (grško uro, rep + latinsko chorda, struna) so plaščarji. Največ predstavnikov predstavljajo kozolnjaki. Kot odrasli so prisesani na podlago kot samotarji ali v skupinah. Repati plaščarji in salpe so kot odrasli osebki plankton. Na nekaterih območjih jih najdemo v takšnem številu, da za ta območja veljajo kot prevladujoča življenjska oblika.

Preberi več...

.