• Morski petelin, Dactylopterus volitans (Linnaeus, 1758), Flying gurnard

  • Modrak, Spicara maena (Linnaeus,1758), Mendole

  • Alpski veliki pupek, Triturus carnifex (Laurenti,1768), Italian crested newt

  • Mala podlasica, Mustela Nivalis (Linnaeus,1766), Least weasel

  • Mali skovik, Glaucidium passerinum (Linnaeus,1758), Pygmy owl

  • Modras, Vipera ammodytes (Linnaeus,1758), Nose-horned viper

  • Sekulja, Rana temporaria (Linnaeus,1758), Common frog

  • Mala steklenka, Clavelina nana (Lahille, 1890)

  • Vzhodni potočni piškur, Eudontomyzon mariae (Berg,1931), Ukrainian brook lamprey

Plaščarji

Pripadniki skupine Urochordata (grško uro, rep + latinsko chorda, struna) so plaščarji. Najštevilčnejši so kozolnjaki. Odrasli osebki so prisesani na podlago kot samotarji ali v skupinah. Repati plaščarji in salpe so plankton tudi v odraslem stanju. Na nekaterih območjih jih najdemo v takšnem številu, da za ta območja veljajo kot prevladujoča življenjska oblika.

Clavelina moluccensis, modro-zvoni plaščar

Sesilni plaščarji pritrdijo telesa v obliki vrečk na kamenje, trden substrat, trupe ladij,… Nepritrjeni del ima dva sifona, ki omogočata kroženje morske vode po telesu. Eden je oralni sifon, ki vsrkava vodo, jo sprejema in je ponavadi neposredno nasproti pritrjenemu delu plaščarja. Služi tudi kot ustna odprtina. Drug sifon, atrijski sifon, je odprtina, skozi katero voda izhaja.

Telesna stena večine plaščarjev je povezovalno tkivo, tunika (iz latinščine tunicatus, nositi tuniko). Izgleda gelasta ali kot žele, v resnici je kar trdna. Tunika je kot izloček epidermisa iz proteinov, različnih soli in celuloze. Derivati mezoderma, kot so krvne žile in krvna telesca, so vključeni/vgrajeni v tuniko. Stoloni, koreninam podobni izrastki, pomagajo pri zasidranju plaščarja na substrat in služijo kot povezovalni člen posameznikov v kolonijo.

Vzdolžne in krožne mišice spreminjajo obliko plaščarja. Delujejo proti elastičnosti tunike in hidrostatičnemu skeletu, ki ga oblikuje voda med kroženjem po telesu. Živčni sistem se nahaja v telesni steni. Oblikuje živčno mrežo z enim samim ganglijem, ki je v steni med oralno in atrijsko odprtino. Ganglij nima vloge pri uravnavanju telesnih funkcij. Plaščarji so občutljivi na mnogo vrst mehaničnih in kemičnih dražljajev, ki jih zaznavajo receptorji razporejeni po vsem telesu. Največ receptorjev je okoli sifonov.

Najbolj očitna notranja struktura je veliko žrelo (pharynx) in votlina (atrij). Rob žrela ima lovke, ki preprečujejo večjim koščkom vstop v žrelo. Znotraj votline so cilije, ki skrbijo, da voda kroži in izstopi skozi atrij. Sluz, ki jo premikajo cilije, ujame delce hrane. Cilije potiskajo sluz proti želodcu, kjer hrano prebavijo encimi. Skozi analno odprtino (anus), ki se nahaja znotraj telesa, plaščar izloči prebavne ostanke, ki se izločijo skupaj z izstopno vodo skozi atrijski sifon.

Žrelo ima vlogo tudi pri menjavi dihalnih plinov.

Srce plaščarjev leži pri bazi žrela. Ena žila vodi proti sprednjemu delu. Druga žila vodi proti zadnjemu delu, proti prebavnim organom in spolnim žlezam (gonadam). Srce ne črpa krvi samo v eno smer. Nekajkrat jo potisne proti sprednjemu delu, nato se lahko smer obrne in potisne kri proti zadnjemu delu ter tako naprej. Kri plaščarjev je brezbarvna.

Plaščarji so enodomni, en osebek ima moške in ženske spolne organe (žleze). Te so locirane blizu zavoja črevesja, izločajo se blizu atrijske odprtine. Gamete se izvržejo, oploditev poteka eksterno. Jajčeca se lahko zadržijo znotraj atrija za oploditev in dokler ne potečejo zgodnje faze razvoja. Čeprav nekatere vrste izvajajo samooploditev, je križna oploditev vendarle prednostna. Ličinka ima štiri značilnosti vretenčarjev. Medtem ko plava, se ličinka ne hrani. Ko se ličinka pritrdi na podlago, se epidermis, v namen reorganizacije tkiv, uviha in s seboj povleče hrbtno struno (notochord). Notranje strukture se zavrtijo za 180 stopinj, kar pozicionira oralni sifon nasproti pritrditvene papile ter zaviha prebavni trakt v obliko črke U.

Sesalci

Fosilni ostanki, ki služijo za razlago izvora sesalcev iz plazilcev so številni in omogočajo kar jasne zaključke. Začetek obdobja sesalcev sega v obdobje Terciarja okoli 70 milijonov let v preteklost. Ta sovpada z izumrtjem mnogih linij plazilcev, kar je pripeljalo do raširitve sesalcev. Če sledimo koreninam sesalcev, se moramo vrniti v čas Karbona, kjer se je linija sinapsidov odcepila od drugih linij amniotov. Značilnosti sesalcev so se razvijale postopoma tekom 200 milijonov let. Večino znanja,ki ga imamo o prvotnih sinapsidih izvira iz preučevanja skeletnih ostankov.

Preberi več...

Plazilci

Prvi predstavniki plazilcev (reptilia, beseda reptus pomeni plaziti se) so bili prvi predstavniki vretenčarjev z amniotskim jajcem. Amniotsko jajce ima membrane, ki varujejo zarodek pred izsušitvijo,  daje mehko oporo, omogoča izmenjavo plinov in hrani odpadne snovi. Amniotsko jajce plazilcev in ptičev ima trdo lupino, ki varuje embrio v razvoju in beljakovine, ki so vir hranil za zarodek. Vse te značilnosti so posledica prilagoditve za življenje na kopnem, posledično so plazilci postali neodvisni od vodnega okolja. (Amniotsko jajce ni edina oblika jajca, ki se pojavlja pri kopenskih živalih. Nekateri členonožci (ki niso vretenčarji), dvoživke in ribe imajo jajce, ki ga izležejo in se razvije na kopnem.)

Preberi več...

Ribe

Čeljusti vretenčarjev so se razvile iz sprednjih delov žrelnih lokov (skeletnih podpornikov žrela). Ta pomemben premik v evoluciji vretenčarjev je omogočil večji pretok skozi škrge in nove načine prehranjevanja. Parne plavuti so bile naslednja pomembna pridobitev. Z njimi so se vretenčarji dvignili z morskega dna in bili zmožni plavati z in proti toku ter postali okretni plenilci. Nove pridobitve so omogočile učinkovitejše prehranjevanje, kar je posledično pripeljalo do povečanja populacij in raziskovanje ter naselitve novih območij.

Preberi več...

Plaščarji

Pripadniki skupine Urochordata (grško uro, rep + latinsko chorda, struna) so plaščarji. Največ predstavnikov predstavljajo kozolnjaki. Kot odrasli so prisesani na podlago kot samotarji ali v skupinah. Repati plaščarji in salpe so kot odrasli osebki plankton. Na nekaterih območjih jih najdemo v takšnem številu, da za ta območja veljajo kot prevladujoča življenjska oblika.

Preberi več...

Dvoživke

Ime dvoživke, latinsko Amphibia, nam samo po sebi razkriva glavno značilnost te skupine. Živijo v dveh okoljih, vodnem in kopenskem. Lahko se gibljejo iz enega okolja v drugega ali preživijo del življenja v enem okolju in preostanek v drugem. Dvoživke so tetrapodi. Beseda izhaja iz grščine in pomeni štiri stopala. Opisuje štiri mišičaste okončine s stopali in prsti.

Preberi več...

Ptiči

Ptiči spadajo v razred Aves (lat. avis, ptič). Glavne značilnosti tega razreda so krila, perje, endotermija, hitra presnova, hrbtenica prilagojena letenju, lažje kosti,... Ptiči in plazilci imajo veliko podobnosti. Anatomske podobnosti so ena okcipitalna kondila lobanje (točka stika med lobanjo in prvim vratnim vretencem), ena slušna koščica, struktura spodnje čeljusti,... Značilna za obojne je vedenjska usmerjenost k gnezdenju in varstvu zaroda. Četudi sta se toplokrvnost in perje omenjala le kot značilnosti ptičev, se sedaj po raziskavah domneva, da je oboje bilo prisotno že pri dinozavrih.

Preberi več...

Brezčeljustnice

Vretenčarji so prepoznavni po vretencih (skupno: hrbtenici), ki obkrožajo živčno deblo in tvorijo aksialno (osno) podporo. Večina vretenčarjev je pripadnikov super razreda Gnathostomata (vretenčarji s čeljustjo). Vključuje ribe s čeljustmi in tetrapode. Pred 400 milijoni let je bila podoba drugačna, takrat so prevladovali ostrakodermi (ostracoderms), ki niso imeli čeljusti. Tretja skupina, piškurji, je prav tako brez čeljusti, in živi še danes v morskih in sladkovodnih habitatih.

Preberi več...

Brezglavci

Pripadniki brezglavcev (Cephalochordata) so škrgoustke (Lancelets). Škrgouste imajo jasno izražene štiri karakteristike strunarjev in so posledično uvajalni učni primer v zoologiji. Brezglavci imajo dva rodova, Branchiostoma in Asymmetron ter okoli 45 vrst. Razširjeni so po svetovnih oceanih v plitvinah z čistim peščenim substratom.

Preberi več...

Spletna stran katalog vretenčarjev Slovenije je nastala kot diplomsko delo pri študiju biologije. V meniju dostopate do kataloga s klikom na "Katalog vretenčarjev Slovenije". Več si lahko preberete tukaj.

.