• Morski petelin, Dactylopterus volitans (Linnaeus, 1758), Flying gurnard

  • Modrak, Spicara maena (Linnaeus,1758), Mendole

  • Alpski veliki pupek, Triturus carnifex (Laurenti,1768), Italian crested newt

  • Mala podlasica, Mustela Nivalis (Linnaeus,1766), Least weasel

  • Mali skovik, Glaucidium passerinum (Linnaeus,1758), Pygmy owl

  • Modras, Vipera ammodytes (Linnaeus,1758), Nose-horned viper

  • Sekulja, Rana temporaria (Linnaeus,1758), Common frog

  • Mala steklenka, Clavelina nana (Lahille, 1890)

  • Vzhodni potočni piškur, Eudontomyzon mariae (Berg,1931), Ukrainian brook lamprey

Brezčeljustnice

Vretenčarji so prepoznavni po vretencih (skupno imenovanih: hrbtenica), ki obkrožajo hrbtenjačo in tvorijo aksialno (osno) podporo. Večina vretenčarjev je pripadnikov skupine Gnathostomata (vretenčarji s čeljustjo). Vključuje ribe s čeljustmi in tetrapode. Pred 400 milijoni let je bila podoba drugačna, prevladovali so ostrakodermi (ostracoderms), ki niso imeli čeljusti. Piškurji (tretja skupina), prav tako nimajo čeljusti in živijo še danes v morskih in sladkovodnih habitatih.

Cardipeltis bryanti fossil fish, Bighorn Mountains WY

Fosil Ostrakoderma

Ostrakodermi so izumrle brezčeljustnice, ki so vsebovale več razredov. Čeprav je telo izgledalo zelo mehkobno, so imeli za obrambo kostni oklep. Bili so na dnu živeče, do 15 cm dolge, živali, ki so se najverjetneje prehranjevale s filtriranjem ali lovljenjem majhnih živali iz susbstrata.

Piškurji so brezčeljustnice iz razreda Petromyzontida (grško: petra, kamen + myzo, sesanje + odontos, zobje). So pogosti prebivalci morskih in sladkovodnih okolij. Večina odraslih piškurjev zajeda druge ribe, ličinke so filtratorji.

Usta odraslega piškurja so v obliki sesalnika in obkrožena z ustnicami, ki imajo senzorno in pritrdilno funkcijo. Usta imajo polna epidermalnih zob, ki zakrivajo jeziku podobno strukturo. Odrasli osebek se pritrdi na ribo z ustnicami in zobmi, z jezikom pa raztrga ribje luske. Piškurji imajo v slini antikoagulant, da lahko kri normalno sesajo, in se med hranjenjem ne strdi.

Ustni aparat piškurja

Nekateri pripadniki rodu Lampetra niso plenilci, kot npr. potočni piškur (brook lamprey). Ličinka ostane v njenem stadiju do 3 leta. Po metamorfozi se odrasli ne prehranjujejo, kratko po preobrazbi se parijo in poginejo.

Odrasli osebki morskega piškurja (Petromyzon marinus) živijo v oceanih in Velikih jezerih. Pred parjenjem migrirajo stotine kilometrov do sladkovodnih krajev. Ko prispejo do krajev parjenja, običajno so to plitki, hitri vodotoki, začnejo v susbtratu graditi gnezdo. Samica se prisesa na kamen, samec se prisesa na njo in ovije okoli nje. Jajca se oplojujejo eksterno (zunaj teles). Oplojena jajca starša pokrijeta s substratom. Ličinke se izležejo po približno treh tednih in se prepustijo toku ter potujejo do mehkejšega susbstrata, kjer se zarijejo vanj in filtrirajo substrat. Ličinka zraste do 17 cm v treh do sedmih letih, zapusti trenutni kraj in se odpravi v morje. V morju živi kot plenilec in se vrne v sladke vode samo enkrat, da se pari in pogine.

 

Ličinka piškurja

Sesalci

Fosilni ostanki, ki služijo za razlago izvora sesalcev iz plazilcev so številni in omogočajo kar jasne zaključke. Začetek obdobja sesalcev sega v obdobje Terciarja okoli 70 milijonov let v preteklost. Ta sovpada z izumrtjem mnogih linij plazilcev, kar je pripeljalo do raširitve sesalcev. Če sledimo koreninam sesalcev, se moramo vrniti v čas Karbona, kjer se je linija sinapsidov odcepila od drugih linij amniotov. Značilnosti sesalcev so se razvijale postopoma tekom 200 milijonov let. Večino znanja,ki ga imamo o prvotnih sinapsidih izvira iz preučevanja skeletnih ostankov.

Preberi več...

Plazilci

Prvi predstavniki plazilcev (reptilia, beseda reptus pomeni plaziti se) so bili prvi predstavniki vretenčarjev z amniotskim jajcem. Amniotsko jajce ima membrane, ki varujejo zarodek pred izsušitvijo,  daje mehko oporo, omogoča izmenjavo plinov in hrani odpadne snovi. Amniotsko jajce plazilcev in ptičev ima trdo lupino, ki varuje embrio v razvoju in beljakovine, ki so vir hranil za zarodek. Vse te značilnosti so posledica prilagoditve za življenje na kopnem, posledično so plazilci postali neodvisni od vodnega okolja. (Amniotsko jajce ni edina oblika jajca, ki se pojavlja pri kopenskih živalih. Nekateri členonožci (ki niso vretenčarji), dvoživke in ribe imajo jajce, ki ga izležejo in se razvije na kopnem.)

Preberi več...

Ribe

Čeljusti vretenčarjev so se razvile iz sprednjih delov žrelnih lokov (skeletnih podpornikov žrela). Ta pomemben premik v evoluciji vretenčarjev je omogočil večji pretok skozi škrge in nove načine prehranjevanja. Parne plavuti so bile naslednja pomembna pridobitev. Z njimi so se vretenčarji dvignili z morskega dna in bili zmožni plavati z in proti toku ter postali okretni plenilci. Nove pridobitve so omogočile učinkovitejše prehranjevanje, kar je posledično pripeljalo do povečanja populacij in raziskovanje ter naselitve novih območij.

Preberi več...

Plaščarji

Pripadniki skupine Urochordata (grško uro, rep + latinsko chorda, struna) so plaščarji. Največ predstavnikov predstavljajo kozolnjaki. Kot odrasli so prisesani na podlago kot samotarji ali v skupinah. Repati plaščarji in salpe so kot odrasli osebki plankton. Na nekaterih območjih jih najdemo v takšnem številu, da za ta območja veljajo kot prevladujoča življenjska oblika.

Preberi več...

Dvoživke

Ime dvoživke, latinsko Amphibia, nam samo po sebi razkriva glavno značilnost te skupine. Živijo v dveh okoljih, vodnem in kopenskem. Lahko se gibljejo iz enega okolja v drugega ali preživijo del življenja v enem okolju in preostanek v drugem. Dvoživke so tetrapodi. Beseda izhaja iz grščine in pomeni štiri stopala. Opisuje štiri mišičaste okončine s stopali in prsti.

Preberi več...

Ptiči

Ptiči spadajo v razred Aves (lat. avis, ptič). Glavne značilnosti tega razreda so krila, perje, endotermija, hitra presnova, hrbtenica prilagojena letenju, lažje kosti,... Ptiči in plazilci imajo veliko podobnosti. Anatomske podobnosti so ena okcipitalna kondila lobanje (točka stika med lobanjo in prvim vratnim vretencem), ena slušna koščica, struktura spodnje čeljusti,... Značilna za obojne je vedenjska usmerjenost k gnezdenju in varstvu zaroda. Četudi sta se toplokrvnost in perje omenjala le kot značilnosti ptičev, se sedaj po raziskavah domneva, da je oboje bilo prisotno že pri dinozavrih.

Preberi več...

Brezčeljustnice

Vretenčarji so prepoznavni po vretencih (skupno: hrbtenici), ki obkrožajo živčno deblo in tvorijo aksialno (osno) podporo. Večina vretenčarjev je pripadnikov super razreda Gnathostomata (vretenčarji s čeljustjo). Vključuje ribe s čeljustmi in tetrapode. Pred 400 milijoni let je bila podoba drugačna, takrat so prevladovali ostrakodermi (ostracoderms), ki niso imeli čeljusti. Tretja skupina, piškurji, je prav tako brez čeljusti, in živi še danes v morskih in sladkovodnih habitatih.

Preberi več...

Brezglavci

Pripadniki brezglavcev (Cephalochordata) so škrgoustke (Lancelets). Škrgouste imajo jasno izražene štiri karakteristike strunarjev in so posledično uvajalni učni primer v zoologiji. Brezglavci imajo dva rodova, Branchiostoma in Asymmetron ter okoli 45 vrst. Razširjeni so po svetovnih oceanih v plitvinah z čistim peščenim substratom.

Preberi več...

Spletna stran katalog vretenčarjev Slovenije je nastala kot diplomsko delo pri študiju biologije. V meniju dostopate do kataloga s klikom na "Katalog vretenčarjev Slovenije". Več si lahko preberete tukaj.

.